Tišina za oči

Patetična simfonija v ciklonskem B molu

  • Avtor: Branko Šömen
  • Število strani: 234

Cena: 24,00 EUR

Branko Šömen, slovenski pisatelj, novinar, publicist in scenarist se je rodil 1. aprila 1936 v Mariboru. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti, potem pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost. Po študiju je bil radijski časnikar in urednik. Deloval je kot novinar na Radiu Ljubljana in Mladini. Leta 1962 je bil med ustanovnimi uredniki revije Ekran. Veliko se je ukvarjal s filmom kot avtor scenarijev in kot kritik. Od leta 1983 živi v Zagrebu, kjer je med letoma 1988 in 1999 predaval filmski scenarij na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu.

Izdal je vrsto pesniških zbirk, romane, satirične spise. Zaradi nekaterih na račun ustavne ureditve in vojske nekdanje jugoslovanske države je bil tudi dvakrat zaprt.

Pričujoči roman Tišina za oči je na predlog prijatelja Branka Lustiga (1932-2019), preživelega otroka iz Auschwitza in veliko pozneje dvakratnega oskarjevca, nastal kot filmski scenarij o koncentracijskem taborišču Auschwitz. Scenarij je bil v Hollywoodu potrjen, film pa žal nikoli posnet …

Pretresljiva zgodba o posebnem oddelku Sonderkomandosev, jetnikov, ki so s trupli mrtvih somučenikov polnili krematorijske peči, dokler ne bi prišli tudi sami na vrsto, je izmišljena – samo smrt v njej je resnična, pravi avtor. Vendar pa imajo tako glavni liki kot tudi dogajanje svoje resnično zgodovinsko ozadje v brezupnem uporu Sonderkomandosev v Auschwitzu jeseni 1944.

Kakor koli, ob prebiranju Šömnovega romana izgubimo občutek za stvarnost; dogajanje je tako nedojemljivo, prizori na železniškem peronu, na Appelplatzu, pred krematorijskimi pečmi … so tako nadrealni, da bi se nam zgodba tudi kot resnična morala danes, sedem in pol desetletij pozneje, zdeti izmišljena. Pomemben del tiste banalnosti zla, o kateri je ob Eichmannovem procesu nekoč pisala Hannah Arendt, je bila normalnost nepredstavljivega; tokrat banalnost zla opazujemo na drugi strani, pri žrtvah, ki vsaj na videz začenjajo smrt v vseh njenih lagerskih pojavnih oblikah sprejemati skoraj tako samoumevno, kot so jo njihovi krvniki. Šele ob njihovem naivnem, spodletelem uporu skorajda z olajšanjem ugotovimo, da razčlovečenje vendarle ni bilo popolno. V zavedanju prihajajoče smrti, v kolektivnem umiranju in samoodrešitvi, se izkaže, da so kurjači krematorijskih peči globoko v sebi ohranili lastno človeškost in vero v sočloveka.

Odlomki iz knjige Odlomki iz knjige