V obdobju 1941-1945 se je v Neodvisni državi Hrvaški dogajala ena najbolj grozljivih zgodb druge svetovne vojne. Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija ter v imenu končne rešitve hrvaškega vprašanja, pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov ter na desettisoče Judov in Romov.
Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja. Etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja je potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola heretičnih Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja.
Krvava morija je presenetila celo vsega hudega vajene esesovce. Že avgusta 1941 je urad predstavnika nemške vojske v Zagrebu, generala Edmunda Glaisa von Horstenaua, poročal v Berlin, da je "kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev, padlo 200.000 Srbov."
V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih, katoliška cerkvev pa je neposredno vodila politiko nasilnega 'spreobračanja'.
251 strani, 54 strani arhivskih fotografij in dokumentov
Naročilo knjige
| Cena v maloprodaji: |
24,40 EUR
|
| Cena - klub CICERON: |
20,75 EUR |
 Odlomki iz knjige (232.04 Kb)
Arhivske fotografije (6.87 Mb)
|
